Bilo je kmalu po razglasitvi neodvisnosti Slovenije, ko sem v Ljubljani pripravljala radijsko oddajo za BBC o Sloveniji in nastajanju nove države, ki je vključevala vse od oblikovanja zastave do sestave političnega sistema. Natančneje, bila sem v predsedniški palači in precej živčno čakala na pogovor s takratnim predsednikom države Milanom Kučanom. Razlog za mojo živčnost je bil, ker je g. Kučan želel opraviti pogovor v slovenščini, jaz pa mu bom morala pojasniti, da sicer govorim slovensko doma s svojimi slovenskimi starši, ki so se pred leti preselili v London, in da se nisem nikoli naučila vljudnostnega vikanja. Predsednika bom morala nagovoriti s »ti« in ne z »vi«. Kako se bo odzval na to? Me bodo vrgli iz palače ali celo izgnali iz države? Ko se mi je približal in mi dobrodušno podal roko, sem pogoltnila slino in razložila, kot sem najbolje znala. Strah je bil odveč. Zdelo se mu je neznansko smešno: britanska novinarka, ki govori slovensko skoraj brez naglasa, ki pa očitno nima nobene olike. Oba sva se nasmejala.

Take so težave druge generacije Slovencev, ki živijo v tujini. Kljub temu pa sem se vedno čutila blizu mali srčni državi, ki sem jo večkrat obiskala in o njej poslušala pripovedovati svoje starše. Med prizadevanji za neodvisnost smo se pridružili protestnikom v Londonu in nosili majice z napisom »Osvobodite Slovenijo zdaj!« Vzdušje je bilo fantastično. Različne skupine londonskih Slovencev, starejši izseljenci, novinarji, poslovneži, diplomati in varuške, ki se med sabo niso nikoli družili, so prvič stopili skupaj in nenadoma spoznali, da imajo nekaj skupnega, nekaj, kar presega njihove razlike: ljubezen do Slovenije. Pridružil se nam je celo Kurd. Nekdo je vprašal: »Ali mislite, da je to primerno?« »Seveda! Vsaka podpora je dobrodošla!« je odvrnila moja mama. Zbrali smo se v taki naglici, da nihče od protestnikov ni prinesel slovenske zastave. Starejši moški se je spomnil: »Slovenski duhovnik jo ima!« S taksijem je odbrzel po staro in prašno predvojno zastavo, ki je bila spet uporabna. 

Leto po razglasitvi neodvisnosti so moji starši gostili zabavo »Vse najboljše za prvi rojstni dan, Slovenija!« Častni gost je bil Matjaž Šinkovec, prvi slovenski veleposlanik v Združenem kraljestvu. Prišli pa so tudi britanski novinarji, politiki in prijatelji, ki so takrat podprli neodvisnost Slovenije. 

Leta 1999 sem se ponovno odpravila v Slovenijo, da bi poročala za BBC. Potovala sem na letalu s papežem Janezom Pavlom II., ki je bil namenjen v Maribor na beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška. Na poti sem govorila z enim od papeževih svetovalcev. Bila sem presenečena nad papeževo seznanjenostjo s težavami, ki so pestile slovensko politično preteklost, in nad tem, kako tenkočutno je pripravil svoj govor. 

Pozneje sem se poročila z Američanom in se preselila v Združene države. Na poročno potovanje sva odšla na Bled. Živiva v zahodnem podeželskem delu zvezne države New York in presenetljivo: naši sosedje, ki kmetujejo nedaleč od nas, so Slovenci. Ob vsakem božiču in veliki noči nam prinesejo potico in na dan slovenske državnosti mi in naši sosedje poleg ameriške izobesimo tudi slovensko zastavo. 

Alenka Lawrence je pisateljica in blogerka, živi v Alleganyju v ameriški zvezni državi New York.