Četrt stoletja Republike Slovenije
Republika Slovenija šteje 25 let. Pogosto je slišati, da je država še mlada, nezrela in tudi zato navkljub mnogim uspehom prežeta s številnimi težavami. Saj je komaj nastala, marsikdo reče, druge države pa obstajajo že stoletja. Toda če četrt stoletja samostojne slovenske države ujamemo v daljši časovni in prostorski lok, se pokažejo čisto nove in drugačne razsežnosti. Le poskušajmo si zamisliti stoletnika, ki bo leta 2016 nazdravil svojim stotim in državnim petindvajsetim letom.
Današnji stoletnik se je rodil v habsburški monarhiji, znani po imenu Avstro-Ogrska, ki je bila resda šeststoletna tvorba, a je v svoji zgodovini doživljala burne prelome. V tej državi so bili njegovi sodržavljani Čehi, Slovaki, Poljaki, Nemci, Hrvati, Madžari in mnogi drugi. Slovensko prebivalstvo je tedaj že živelo razvito politično, kulturno in družbeno življenje, slovenska zavest je prodrla v številne domove, četudi je še stoletje prej, v začetku 19. stoletja, skorajda ni bilo. Ljudje so takrat v veliki večini razmišljali podobno kakor pisatelj Janez Trdina: »Mislil sem, da je v vseh rečeh najboljši človek Kranjec, potem pa Francoz in Nemec. 'Kranjskega' patriotizma sem se nalezel že doma, o Kranjcih in kranjski zemlji so govorili naši kmetje vselej z nekakim ponosom. Slovenije pa ni poznal nihče, še po imenu ne.« Deželna identiteta je bila silno močna in ni zlahka popustila vse bolj priljubljenim nacionalizmom 19. stoletja. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa Slovenija kot politična in upravna tvorba ni obstajala.
Malo po stoletnikovem rojstvu, leta 1918, je habsburška monarhija razpadla in nastala je nova država – prva jugoslovanska država, sprva poimenovana Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, nato pa Kraljevina Jugoslavija (tik pred trem je za kratek čas obstajala še prehodna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov). V njej so bili Slovenci pomemben državotvorni, politični in gospodarski dejavnik, slovenski ministri so redno sedeli v beograjski vladi. A prva Jugoslavija se je spopadala s premnogimi težavami, ki jih v napornem času po prvi svetovni vojni ni zmogla zadovoljivo rešiti. Čas je bil poln velikih ideologij, ki so se širile po državah in mestih, uničenih z gospodarsko krizo. Slovenski politiki tako ni uspelo uresničiti cilja, ki si ga je zastavila že v prejšnji državi – doseči politično avtonomijo ozemeljsko zaokrožene Slovenije. Slovenije še naprej ni bila, ozemeljsko se je delno pokrivala z jugoslovansko upravno enoto, imenovano Dravska banovina. Še preden je današnji stoletnik dopolnil petindvajset let, je že izbruhnila nova svetovna vojna, ki nosi strahotno oznako totalna. Tako je razpadla še druga (ali tretja) država … Sledila je okupacija, razkosanje slovenskega ozemlja med zavojevalce in ostra raznarodovalna politika, ki se ji je odločno uprla Osvobodilna fronta. Organizirala je boj za osvoboditev in vzpostavitev (socialno) pravičnejše povojne družbe ter v njem zmagala.
Trideseti rojstni dan je »naš« stoletnik že slavil v novi državi, ki je vzklila iz ruševin druge svetovne vojne (ta je bila, pač odvisno od štetja, že peta po vrsti). Tedaj je nastala nova, druga, socialistična in (v dobrem in slabem) Titova Jugoslavija. V njej je Slovenija prvič postala politična enota, dobila je lastno državnost, ustavo, zastavo ..., postala je republika jugoslovanske federacije. Slovenski politiki so še veliko bolj odločilno sooblikovali njeno podobo in politiko kakor v prejšnji Jugoslaviji. Toda tudi druga Jugoslavija, ki je bila centralistično vodena enopartijska država, se je kakor prva ubadala s številnimi težavami. Bolj ali manj ostra trenja z Beogradom so bila pogosta, po Titovi smrti pa so se le še okrepila. Naposled je dozorelo spoznanje, da v taki večnarodni skupnosti ni prostora za Slovence. Ob tem pa je treba poudariti, da je slovensko prebivalstvo vse do tedaj verjelo v jugoslovansko državo in njen obstoj – kakor poprej v Kraljevino Jugoslavijo in še prej v habsburško monarhijo. Vir nezadovoljstva ni bil državni okvir, marveč neustrezno urejen slovenski položaj.
Ko jih je imel današnji stoletnik čez sedemdeset, je začela razpadati še socialistična Jugoslavija. Že tako rahel federativni sistem se je vse bolj rahljal, politični nadzor v posameznih republikah je popuščal. V Sloveniji ni bilo več monolitne partije s svojimi organizacijami, marveč razdrobljena oblast, ki se je vse bolj razkrajala (mladinska organizacija Zveza socialistične mladine Slovenije je bila ena prvih opozicijskih »strank«). Zahteve po pluralizmu in sistemskih spremembah so postajale čedalje bolj odločne in slovenska socialistična skupščina je septembra 1989 s številnimi ustavnimi amandmaji k slovenski ustavi najprej zagotovila ustrezno podlago za postopno osamosvojitev in večstrankarstvo, nato pa sprejela ustrezno volilno zakonodajo in razpisala prve povojne demokratične volitve.
Na aprilskih volitvah leta 1990 so se za glasove volivcev poleg nekaterih nekdanjih družbeno-političnih organizacij, preoblikovanih v stranke, potegovale tudi nove stranke, združene v koalicijo Demos. Te so skupno prejele večino glasov in oblikovale vlado. Politično življenje je vse bolj potekalo v duhu večstrankarskega parlamentarizma. 25. junija 1991 je nato slovenska skupščina sprejela tri ključne osamosvojitvene dokumente, na podlagi katerih je Slovenija postala samostojna in neodvisna država.
Demokratizaciji je sledila osamosvojitev, tej pa kratka, a naporna in živčna vojna, že tretja v stoletnikovem življenju. Z uspešnimi prizadevanji v vojni ter ustreznim diplomatskim in političnim delovanjem je Slovenija po kratkotrajnem moratoriju pridobila mednarodna priznanja in se začela samostojno vključevati v mednarodne organizacije.
Od Brionske deklaracije do Badinterjeve komisije >
V novi državi...
Leta 1991 je »naš« stoletnik zaživel v svoji sedmi državi, ne da bi se kadar koli preselil. Po habsburški monarhiji, Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljevini SHS/Jugoslaviji, Tretjem rajhu (oz. italijanskem ali madžarskem okupatorju) in socialistični Jugoslaviji je zaživel v Sloveniji. Naposled so bili izpolnjeni vsi strateški pogoji za polnopravno in povsem samostojno življenje na vseh področjih, ki so jih Slovenci že prej razvijali, a od leta 1991 povsem na lastno odgovornost in z lastnimi silami. Mogoče je bilo graditi lasten izobraževalni sistem, utemeljiti čisto svojo kulturno politiko, voditi lastno zunanjo politiko na najvišji ravni in vzpostavljati danosti za podjetništvo ter se samostojno odločati, v katere mednarodne in naddržavne tvorbe bi se vključili (in nato nanje prenašali dele svojih suverenih pravic). Leto 1991 je prineslo veliko priložnost, a tudi veliko preizkušnjo in veliko odgovornost.
Nastajale so nove politične elite širokega spektra, vrstile so se volitve, menjavale stranke in vlade. Čas je bil zelo razgiban. Nekatere strateške odločitve so bile široko sprejete, kakor odločitev za članstvo v EU, številne druge so porajale spore in vodile v težave. Za čas po letu 1990 zgodovinarji uporabljamo oznako tranzicija, s čimer želimo povedati, da je bilo to obdobje sprememb. Treba je bilo zgraditi državo z vso infrastrukturo, spremeniti številne predpise, vzpostaviti nove institucije, uvesti tržno gospodarstvo … Tranzicija je res velika sprememba, ki pa ni le institucionalna in sistemska, marveč tudi družbena; tranzicija je silna sprememba v glavah ljudi, ki se morajo navaditi na drugačne odnose, nova razmerja ter se srečati ne le z uspehi in zadovoljstvom časa po letu 1991, ampak tudi z neizogibnimi razočaranji, kar je značilnost vse vzhodne Srednje Evrope. In če zdaj pogledamo na tranzicijo skozi očala stoletnika, je videti kratki čas zadnjih petindvajsetih let drugače, kakor če se ozremo le malo nazaj. Državljani pa moramo presoditi, ali je bil čas porabljen koristno in dobro.
dr. Jure Gašparič, Inštitut za novejšo zgodovino