Slovenija postane republika

Druga jugoslovanska država, ki je vzklila na pogorišču druge svetovne vojne, je bila kljub svoji ozemeljski podobnosti s Kraljevino Jugoslavijo po svoji vsebini in bistvu povsem nova politična in družbena stvarnost. V nacionalnem oziru je zadovoljila prenekatero slovensko željo: kot prvo in najpomembnejšo, da je v svoj državni okvir vključila velike dele slovenskega ozemlja, ki so po prvi svetovni vojni ostali onkraj rapalske meje (meje s Kraljevino Italijo na zahodu). Poleg tega je s prvo povojno ustavo na načelni ravni zagotovila Sloveniji federativni status in tak položaj, ki naj bi dokončno odpravil slovensko narodno vprašanje. Druga Jugoslavija je obenem gradila lasten socialistični samoupravni sistem in vodila velikopotezno neuvrščeno zunanjo politiko, a bila ob tem ves čas enopartijska in nedemokratična država, ki jo je pogosto usmerjal ozek krog funkcionarjev.

Partijska država v spreminjanju

Ne država ne partija seveda nista bili ves čas statični in nespremenljivi, nasprotno, ves čas sta bili v nenehnem spreminjanju, preobražanju. Že ob koncu petdesetih let se je razvojno gledišče monolitne partije razcepilo na dva kraka – centralističnega, ki je zagovarjal močno partijo, represivni aparat in planski sistem gospodarjenja, ter demokratičnejšega (slovenskega in hrvaškega) z idejami modernizacije, decentralizacije in nujne gospodarske preobrazbe. Centralistični blok je bil pri uveljavljanju svojih načel uspešnejši, saj je ustava iz leta 1963 bolj upoštevala njihova stališča. Titovo mnenje jim je bilo naklonjeno. Toda le malo pozneje se je politično ozračje začelo spreminjati. Ideje federalističnega bloka so pridobivale specifično težo. Ustava iz leta 1974 je bila na videz pisana na kožo federalistov, saj je vpeljala želeni (kon)federativni model, a se hkrati pokazala kot nekonsistentna in neučinkovita. S to ustavo se je »socialistični model jugoslovanske federacije izčrpal«. 

dr. Jure Gašparič, Inštitut za novejšo zgodovino