Jugoslovanska kriza

Kriza, ki je politične elite v Jugoslaviji dolgo niso priznavale (izrazu kriza so se vodilni politiki zavestno izogibali), je v vsej svoji večplastnosti, tako gospodarski kot družbeni in politični, čedalje jasneje zaznamovala čas osemdesetih let 20. stoletja. Številne rešitve, ki so se postopoma oblikovale, so bile zelo različne in izrazito povezane s posameznimi republiškimi elitami, kar je ob federativni sestavi države vodilo do hudih medsebojnih zaostritev. Kot najmočnejša in tudi najnasilnejša se je izoblikovala elita okoli Slobodana Miloševića (sprva predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije, nato predsednika Predsedstva Socialistične republike Srbije), ki se je skupaj s svojimi zavezniki (črnogorskim, kosovskim in vojvodinskim vodstvom) zavzemala za večja pooblastila centralnih federalnih oblasti. Na drugi strani se je oblikovala ohlapna povezava Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, ki jih je družil predvsem strah pred centralistično in nacionalistično ofenzivo Miloševićevega kroga. Znotraj te povezave je zastopalo najjasnejša stališča vodstvo Zveze komunistov Slovenije; ta so bila usmerjena zlasti v demokratizacijo družbe, v dopuščanje oblikovanja nekomunističnih političnih skupin, večjo vlogo republik in tržno gospodarstvo.

Prve povojne demokratične volitve

Že tako rahel federativni sistem se je vse bolj rahljal, politični nadzor v posameznih republikah je popuščal. Zahteve po pluralizmu in sistemskih spremembah so postajale vse bolj odločne. Slovenska socialistična skupščina je tako v zadnjem mandatnem obdobju 1986−1990 sprejela številne ustavne amandmaje k slovenski ustavi ter z njimi zagotovila ustrezno podlago za postopno osamosvajanje in večstrankarstvo. V tedanjih čedalje bolj napetih razmerah so delegati 27. septembra 1989 ob močni zavzetosti civilne družbe pravzaprav uvedli asimetrični položaj Slovenije v federaciji. Poleg tega so vzpostavili danosti za neposredne in tajne volitve, omogočili ustanovitev strank in uveljavili prvine tržnega gospodarstva. 

Na aprilskih volitvah leta 1990 so se za glasove volivcev poleg nekaterih nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, preoblikovanih v stranke, potegovale nove stranke, združene v koalicijo Demos. Te so skupno prejele večino glasov in oblikovale vlado pod predsedstvom Lojzeta Peterleta. Hkrati s skupščinskimi so bile tudi volitve članov in predsednika republiškega predsedstva. Za predsednika je bil izvoljen Milan Kučan. Politično življenje je vedno bolj potekalo v duhu večstrankarskega parlamentarizma. 25. junija 1991 je skupščina sprejela tri ključne osamosvojitvene dokumente, na podlagi katerih je Slovenija postala samostojna in neodvisna država. Pol leta pozneje je sprejela še novo ustavo, ki je uveljavila klasični parlamentarni sistem z novim predstavniškim in zakonodajnim organom, imenovanim državni zbor. Le malo pozneje je Demos razpadel, izbruhnila so klasična strankarska nasprotja in posledično je padla tudi Peterletova vlada. Novo vlado, ki se je nato obdržala do prvih državnozborskih volitev, je aprila 1992 sestavil Janez Drnovšek.

Volitve so imeli v letu 1990 tudi v preostalih jugoslovanskih republikah, ki so ravno tako formalno uvajale klasično parlamentarno demokracijo, četudi je v politični praksi prevladal avtoritarni slog. Hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki je bil hkrati predsednik najmočnejše stranke HDZ, se je neprikrito zgledoval po Titu, srbski (jugoslovanski) predsednik Slobodan Milošević pa je zgradil specifični družinsko-sultanistični sistem. Vzplamtele so vojne, ki niso bile plod stoletnega etničnega sovraštva, marveč del programiranega načrta političnih centrov, ki jim je bil nacionalizem zgolj prehodna ideologija za dosego političnih ciljev.

dr. Jure Gašparič, Inštitut za novejšo zgodovino