Habsburške dežele

Ko je v letu 1807 publicist Franz Sartori popotoval po Koroškem, je za tamkajšnje prebivalstvo ugotavljal: »Korošec svoje sosede, Štajerce in Kranjce, imenuje inozemce; zgornji Korošec obravnava prebivalce spodnje Koroške kot tujce; Slovenec pozdravlja kot sodeželane samo svoje jezikovne tovariše, ki ne stanujejo na nemški strani.« Zapis jasno zrcali, kakšna je bila kolektivna zavest tedanje družbe. Ob politični razdeljenosti slovenskega prostora na zgodovinske dežele Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško, Trst in Istro, poleg tega pa še na ogrski županiji Vas in Zalo ter na beneško ozemlje je bil občutek skupne pripadnosti izrazito lokalen in regionalen. Ljudje so v veliki večini razmišljali podobno kakor Janez Trdina: »Mislil sem, da je v vseh rečeh najboljši človek Kranjec, potem pa Francoz in Nemec. 'Kranjskega' patriotizma sem se nalezel že doma, o Kranjcih in kranjski zemlji so govorili naši kmetje vselej z nekakim ponosom. Slovenije pa ni poznal nihče, še po imenu ne.« Kako bi jo le, ko je ni bilo ne v upravni stvarnosti ne v zgodovini, za vzhajajočo nadregionalno nacionalno idejo pa se po besedah znanega slovenskega politika Josipa Vošnjaka »sploh nikdo ni menil«. Po ugotovitvah profesorja Janeza Cvirna je bil v tedanjem času Mariborčan, Celjan ali Ptujčan »v prvi vrsti Štajerec, poleg tega pa še zaveden meščan in lokalpatriot, ki je govoril po vsakdanji potrebi nemško in slovensko, a je bil do nemštva in slovenstva nevtralno razpoložen, ker se novega narodnostnega vprašanja še ni zavedal«. Kljub omenjenemu je v teh letih dozorelo spoznanje o jezikovni in etnični enotnosti Slovencev, namesto oznak »windisch/Winde/Wende« in »krainerisch/Krainer« se je začel uveljavljati etnonim »Slovenec« (z izpeljanko »slovenski«), za prostor, kjer so živeli »Slovenci«, pa je nastal povsem nov izraz – Slovenija. Začela je tleti misel o združitvi slovenskega ozemlja, misel o novi enoti, vendar je ostajala tesno zaprta za vrati bidermajerskih stanovanj ter omejena na pogovore in vsebino pisem.

Zedinjena Slovenija

Pomemben premik se je zgodil v razburljivem revolucijskem letu 1848, ko se je prebujajoča »naddeželna« narodna zavest sicer okrepila, a še zmerom ostajala v senci starih regionalno pogojenih identitet. Maloštevilna in šibka slovenska inteligenca je tedaj prestopila pomemben prag – s kulturnega se je podala na politično prizorišče in oblikovala program Zedinjene Slovenije. Temeljna ideja programa, ki je nastajal v več središčih, je bila, da se Slovenci združijo kot nacija. V strahu pred italijanskimi in nemškimi apetiti po slovenskem ozemlju so ga avtorji tesno zvezali z usodo habsburške monarhije. Tako zasnovan program Zedinjene Slovenije je vse do konca Avstro-Ogrske v letu 1918 ostajal prvi in zadnji cilj slovenske politike. Niti po tem, ko se je slednja cepila na nove idejnopolitične tabore, ko so začele nastajati politične stranke in se je zavoljo zunanjepolitičnih kriz zdelo, da bo monarhija razpadla, za slovensko politiko ni izgubil svoje privlačnosti.

dr. Jure Gašparič, Inštitut za novejšo zgodovino