Mandat 1996–2000

Drugi sklic Državnega zbora se je po izvolitvi znašel v patpoložaju. Stranke t. i. tranzicijske desnice so skupaj prejele 45 glasov, vse druge z manjšinskima poslancema vred, ki sta podpirala tedanjega premierja Drnovška (predsednika LDS, stranke, ki je bila relativna zmagovalka volitev), pa ravno tako 45. Parlament, zrcalo družbe, se je znašel v zagati, razdeljen na pol ... Konstitutivna seja se je zavlekla, nasprotujoča si stališča so se kazala na vsakem parlamentarnem koraku. Toda politiki so naposled zmogli doseči dogovor, katerega plod je bila velika koalicija med največjima strankama LDS in SLS, tej pa se je pridružila še DeSUS.

Koalicija, ki se je po napornih mesecih končno oblikovala, je bila kljub majhnemu številu partneric sila raznorodna, saj je šlo pri LDS in SLS za zvezo dveh idejno in socialno popolnoma različnih strank. Parlamentarna praksa drugega mandata je tej tezi precej pritrjevala. Razmere v Državnem zboru so bile velikokrat zmedene, zdelo se je, da je SLS bolj opozicijska kakor koalicijska stranka. Povrhu tudi opozicija ni usklajeno napadala in nadzirala vlade, saj je bila – ravno tako na idejni ravni – sama razdeljena. SDS in SKD sta bili bližje SLS, ZLSD pa Liberalni demokraciji. Razpad koalicije se je pogosto zdel neizogiben.

Novembra 1997 so bile vnovične volitve predsednika republike s petletnim mandatom. Kljub nekaterim pomislekom je spet kandidiral tudi Milan Kučan in (še zadnjič) gladko zmagal.

Majava koalicija med LDS in SLS je vsem svojim krizam navkljub (in teh, zlasti kadrovskih, ni manjkalo) zdržala vse do predvečera konca svojega mandata. Spomladi leta 2000, ko je do volitev manjkalo zgolj dobrega pol leta, so se koalicijsko-opozicijska razmerja v parlamentu razletela v prafaktorje. Sorodnima strankama SLS in SKD se je po številnih napornih sestankovanjih z vzponi in padci takrat le uspelo dogovoriti o združitvi v eno stranko, ki ne bi bila del koalicije. Sesutje »padajoče« vlade je bil pred vrati. Drnovšek ni čakal na razplet; partnerje je prehitel in sam predlagal zamenjavo ministrov SLS z novimi. Na glasovanje je vezal zaupnico, a ta ni bila izglasovana. SLS + SKD, po združitvi največja parlamentarna stranka, je kmalu po Drnovškovem padcu za novega predsednika vlade predlagala Andreja Bajuka. A novi parlamentarni koaliciji ni bila usojena dolga doba, saj se je drugi mandat končal prej kakor v pol leta. Poleg tega je sama koalicija že po dobrem mesecu zabredla v resno politično krizo.

Mandat 2000–2004

V nedeljo, 15. oktobra 2000, so bile v državi tretje državnozborske volitve. Vnovič je potekala predvolilna kampanja, zvrstili so se nastopi v glavnem znanih strank in obrazov … Volitve na tem prelomu desetletja, stoletja in tisočletja same po sebi niso bile noben velik mejnik, toda simbolično so zaznamovale vstopanje v novo dobo. Prvo desetletje po padcu berlinskega zidu, ki ga britanski zgodovinar Timothy Garton Ash imenuje »čas svobode«, se je končevalo, začenjalo se je novo »desetletje brez imena«, izmuzljiv, nejasni čas. Leto prej je bila uvedena skupna evropska valuta in zveza Nato se je razširila s prvimi tremi vzhodnoevropskimi državami, kar je dajalo združevalnim procesom poseben poudarek. Naslednje leto, 5. oktobra 2000, le deset dni pred slovenskimi volitvami, so v Beogradu strmoglavili še zadnjega jugoslovanskega samodržca, »srpskega vožda« Slobodana Miloševića. Vse to je mogoče videti kot zgodovinsko cezuro neke epohe. Slovenija je bila del teh globalnih tokov. V tretjem državnozborskem mandatu se je tudi sama priključila Evropski uniji in Natu, s čimer je bila v državi simbolično (morda iluzorno) končana tranzicija. Tretji mandat je bil povrhu vsega zadnji, ki ga je krojila velika Drnovškova LDS, najmočnejša stranka od leta 1992. Volilni izid 15. oktobra 2000 je bil njen labodji spev. LDS je prejela 36,21 % glasov volivcev, kar ji je prineslo 34 sedežev v parlamentu. Koalicijo je sestavila skupaj z ZLSD, SLS in DeSUS.

Šibkost opozicije, katere jedro sta sestavljali prav SDS in NSi (opozicijskega statusa tudi sami nista povsem priznavali stranki SNS in novi stranki SMS), je precej označevala tretji mandat in oblike parlamentarnega dela. Koalicije se je sčasoma oprijel vzdevek »glasovalni valjar« in v takih razmerah je opozicija seveda morala biti ostra. Med mandatom, leta 2002, je vlada dobila novega predsednika (Toneta Ropa), saj je bil Janez Drnovšek izvoljen za predsednika republike.

Mandat 2004–2008

Četrte državnozborske volitve, ki jih je predsednik republike razpisal za 3. oktober 2004, so po eni strani dajale vtis povsem vsakdanje demokratične rutine s standardno volilno kampanjo, po drugi pa so ostale še naprej zamejene v uveljavljene idejno-politične vzorce. »Kulturni boj« med »levico« in »desnico« se je nadaljeval, četudi se je njegova jakost manjšala. Volilni izidi niso bili povsem nepričakovani, a so bili velik idejni preobrat. Velika LDS je namreč prvič po letu 1992 utrpela poraz. Zmagovalka volitev tisto nedeljo je bila SDS s svojim vodjem Janezom Janšo, ki je po letu 1996 postopoma postajal zastavonoša opozicije. Janša je nato oblikoval koalicijo in postal premier. Če sta bili izrazita premoč koalicije in šibkost opozicije značilnosti tretjega mandata, bi mogli sklepati, da bo četrti v tem pogledu popolnoma drugačen. Koalicija je bila manj številna, bolj raznorodna, v opoziciji pa sta nanjo prežali dve prekaljeni stranki, ki vladi nista pustili niti tradicionalnih 100 dni miru. Pričakovati bi bilo drugačne razmere in prakse v parlamentu. Toda bistvenih sprememb ni bilo, začetna (nestvarna) pričakovanja so se razblinila. Trdnost in podpora koalicije in vlade (tudi javnomnenjska) sta bili namreč na začetku visoki, opozicija pa je po drugi strani popustila notranjemu iskanju in razkrajanju. Zlasti LDS je zašla v očitno krizo. Četrti mandat je bil tako precej podoben tretjemu, le nekatere vloge so se zamenjale. Evropske teme so bile nesporna združevalna sestavina politike, številne druge pa so jo razdvajale po ustaljeni levo-desni osi. V tem času, leta 2007, so bile tudi nove predsedniške volitve, na katerih pa zaradi bolezni precej oslabeli Janez Drnovšek ni ponovno kandidiral. Zmagal je Danilo Türk.

Mandat 2008–2011

Na predvečer petih državnozborskih volitev septembra 2008 je bil slovenski politični prostor videti precej jasen in predvidljiv. Rdeča nit vseh strank je postala »blaginja«, programske poti do nje pa vse bolj nekonkretne in zlasti vse bolj medsebojno podobne. Pričakovanjem navkljub je relativno zmago slavila stranka SD (nekdanja ZLSD) Boruta Pahorja, ki je postal predsednik vlade.

Že na predvečer volitev je bilo jasno, da se po svetu vse bolj širi dolžniško-finančna kriza, ki utegne prerasti v širšo gospodarsko krizo in zajeti tudi Slovenijo. Pahorjeva ekipa je dajala vtis, da se zaveda razmer, toda v naslednjih mesecih je zaradi premierjevega konsenzualnega pristopa ukrepala počasi in omahljivo. Prvi sveženj protikriznih ukrepov je sicer prišel v parlament že ob koncu leta. Poslanci so ga sprejeli na zadnji seji leta 2008 in tako skoraj simbolično napovedali osrednje težišče petega mandata – premagovanje krize, ki je iz gospodarske naposled prerasla v politično.

Ob vseh pomembnih temah (ali vsaj tistih, ki so bile označene kot pomembne) so se duhovi ves mandat ločevali. Ko se je vladi s sosednjo Hrvaško končno uspelo dogovoriti o rešitvi mejnega vprašanja, kar moremo nedvomno šteti za enega njenih večjih uspehov, je takoj naletela na odločno nasprotovanje opozicije in dela vidnejših intelektualcev (a po drugi strani je precejšen del javno izpostavljenih intelektualcev sporazum podpiral). Zaupanje v vlado in parlament je bilo v tretjem letu mandata še naprej nizko, razraščalo se je nezadovoljstvo. Politični prostor je ostal nepomirljiv, koalicija pa je vse bolj dajala vtis, da je navzven in navznoter blokirana ter brez pravih »izhodnih« idej. Pot v politično krizo je bila tako neizogibna. Koalicija je postopoma razpadla, naposled sta v njej ostali le še SD in LDS.

Peti državnozborski mandat se je končal tako, da je po izglasovani nezaupnici vladi in po tem, ko ni bilo novega kandidata za premiersko mesto, predsednik države 21. oktobra 2011 razpustil Državni zbor. Prvič v (skoraj) dvajsetletni zgodovini slovenskega parlamenta so sledile predčasne volitve, napovedane za 4. december 2011. Zaupanje v precejšen del parlamentarnih strank je bilo omajano, pričakovati je bilo temeljitejše prestrukturiranje političnega prostora.

Mandat 2011–2014

Od napovedi predsednika republike, da bo razpustil Državni zbor, do volitev ni minilo veliko časa. V takih razmerah tako niti ni bilo presenetljivo, da v kampanji ni bilo zaslediti zares inovativnih pristopov, prepričljivih in prodornih rešitev ter razkošnega nagovarjanja volivcev. Volilni boj je potekal precej mirno (a ne brez afer), pri čemer so bile razdvajajoče ideološke teme prvič v dvajsetih letih opazneje odrinjene v ozadje. Politično ozračje je bilo še v začetku oktobra predvidljivo. Toda le malo pozneje se je politični prostor začel naglo spreminjati – vanj so drug za drugim začeli vstopati novi politični obrazi, nove stranke. Manj kot dva meseca pred volitvami sta se pojavili dve novi stranki z izjemno visokim ratingom, saj sta se povzpeli na vrhove predvolilnih anket. Prvo je ustanovil ljubljanski župan Zoran Janković (Pozitivna Slovenija), drugo pa nekdanji minister Gregor Virant (Državljanska lista Gregorja Viranta).

Če je kampanja opozorila na večje politične premike v slovenskem prostoru, so jih volilni izidi v nedeljo, 4. decembra 2011, le še potrdili. Zmagovalka volitev je bila Jankovićeva PS, toda njen predsednik – spet prvič v dvajsetletni parlamentarni zgodovini – ni postal premier. Koalicijo je oblikoval vodja drugouvrščene SDS Janez Janša. Parlament in vlada sta zagnano začela delati ter se najprej lotila krize in javnofinančnega uravnoteženja države.

Nezadovoljstvo ljudi zaradi gospodarske krize se je v drugi polovici leta 2012 bolj in bolj poglabljalo ter vse konkretneje usmerjalo proti političnim elitam. Izbruhnile so številne »ljudske vstaje«. Pridevnik »političen« in sploh politika kot poklic, kot ukvarjanje z državo in blaginjo, sta postala slabšalna izraza. Pojavljala so se gesla o zmotnosti političnega sistema, vrstili pozivi k uvajanju neposredne demokracije ... Koalicija je v takih razmerah razpadla in pod vodstvom Alenke Bratušek iz PS (prve ženske na mestu premierke) je bila marca 2013 oblikovana nova slovenska vlada. Po izvolitvi vlade se je kljub številnim kabinetnim krčem in neposrečenim kadrovskim izbiram politično neurje za eno leto umirilo, dokler ni Bratuškova maja 2014 odstopila. S tem je samodejno prenehal mandat celotnemu kabinetu. Novega mandatarja ni predlagal nobeden, zato je novi predsednik republike Borut Pahor, izvoljen leta 2012, 2. junija 2014 razpustil parlament in razpisal volitve (ob nemajhnih kritikah zaradi počitniškega termina) za 13. julij.

Mandat 2014–

Pričakovati je bilo, da bodo volitve – podobno kakor leta 2011 – korenito prevetrile politično in personalno sestavo parlamenta. Razlogov za to je bilo več. Po padcu Janševe vlade je energija ljudskih vstaj počasi pojenjala. Toda nezadovoljstvo s politiko in političnimi elitami je ostajalo, ugotovitve javnomnenjskih anket so bile še naprej neizprosne. Nekaj vstajniških skupin, med drugim gibanje Vseslovenska ljudska vstaja, se je zato odločilo izkoristiti »vstajniški« naboj in dejavno vstopiti v politiko. Decembra 2013 je nastala stranka Solidarnost. Naslednje leto, 1. marca 2014, je po zgledu tedaj še privlačne in prepričljive grške Sirize nastala Združena levica. Tik pred volitvami pa so v politični prostor vstopile še tri stranke: Verjamem Igorja Šoltesa, Zavezništvo Alenke Bratušek in Stranka Mira Cerarja. Slednja (pozneje preimenovana v Stranko modernega centra) je naposled zmagala z največjim odstotkom dobljenih glasov po letu 1992 ter skupaj s strankama SD in DeSUS oblikovala sedanjo slovensko vlado.

dr. Jure Gašparič, Inštitut za novejšo zgodovino