Država Slovencev, Hrvatov in Srbov

Habsburška monarhija je vse do zadnjih vzdihljajev v letu 1918 ostajala tisti državni okvir, zunaj katerega si je le redko kateri Slovenec predstavljal življenje. Čeprav marsikdo ni bil zadovoljen z njo, je večina trdno verjela vanjo in v njeno prihodnost. Znana Majniška deklaracija iz leta 1917 je sicer zahtevala združitev slovenskih, hrvaških in srbskih habsburških ozemelj v eno državno-pravno telo, vendar pod habsburško-lotarinškim žezlom.

Z mislijo na državno tvorbo zunaj avstro-ogrskega okvira je bil nato avgusta 1918 osnovan Narodni svet za slovenske dežele in Istro. Ta je združeval vse poglavitne politične stranke in predstavljal Slovence v negotovih prevratnih trenutkih leta 1918. Prizadevanja v monarhiji živečih južnih Slovanov pa so šla jasno k ustanovitvi skupnega predstavniškega telesa. Petega in šestega oktobra 1918 so v Zagrebu ustanovili Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vijeće je 29. oktobra 1918 razglasilo vrhovno oblast na ozemlju južnih Slovanov Avstrije in Ogrske ter s tem dejanjem postalo vrhovni državni organ nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Države SHS). Na slovenskem ozemlju je bila oblikovana Narodna vlada SHS v Ljubljani. Zaradi raznovrstnih, predvsem mednarodnih dejavnikov se je Država SHS 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevino SHS). V novi državi so drug ob drugega trčili včasih diametralno nasprotni pogledi in dojemanja najrazličnejših ravni političnega, družbenega in seveda družabnega življenja.

Vihrava jugoslovanska kraljevina 

Osrednji jugoslovanski problem je bilo nerešeno narodno vprašanje, ki se je vse bolj zaostrovalo. Narodna skupščina Kraljevine SHS je delovala v turbulentnih razmerah, volitve so se vrstile z bliskovito hitrostjo (poleg leta 1920 so bile še v letih 1923, 1925 in 1927), še hitreje so se menjavale vlade. V prvih desetih letih obstoja države jih je bilo kar 25, kar pomeni, da sta se povprečno izmenjali dve vladi in pol v enem letu. V tako nemirnem notranjepolitičnem ozračju se je januarja 1929 jugoslovanski kralj Aleksander Karađorđević odločil za ostro in korenito potezo ter uvedel osebno diktaturo. Septembra 1931 je prva Jugoslavija znova sicer postala ustavna monarhija z Narodnim predstavništvom, toda bistvo režima se s tem ni spremenilo. Država je skozi vso prvo polovico tridesetih let ostajala trdno v primežu monarha Aleksandra, premikov pa ni bilo niti pozneje, na predvečer druge svetovne vojne. 

Slovenska politika se je razdelila na dva tabora, avtonomističnega, ki je zagovarjal temeljito preobrazbo države (v praksi pa je bil precej pragmatičen in oportunističen) in katerega nosilka je bila najmočnejša slovenska stranka Slovenska ljudska stranka, ter unitarističnega, katerega nosilci so bili liberalci.

dr. Jure Gašparič, Inštitut za novejšo zgodovino