predstojnica Katedre za južnoslovanske in balkanistične študije Filozofske fakultete v Pragi

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem študirala slovenski jezik in književnost, primerjalno književnost in filozofijo. Izbrani študijski predmeti so spodbujali mojo intelektualno radovednost, pa tudi moj nomadski duh. Tedaj sem zelo veliko brala in se poskušala kritično odzivati na dogajanje v družbi, hkrati pa sem med študijem tudi potovala po Evropi. Morda mi je iz tistih časov ostala želja spoznati druge kulture, biti v stiku in dialogu z drugim. Nemir je gotovo moja genetična zaznamovanost. Prav zavajala me je privlačnost drugih kultur, kar sem včasih čutila tudi kot izkušnjo svoje generacije. Po študiju sem morala končati „bohemsko“ študentsko življenje v Ljubljani in se soočiti z jugoslovansko realnostjo in slovenskimi razmerami v osemdesetih – v obdobju, ki za mlade ni bilo ravno najbolj spodbudno. V tistem času slavisti začetniki niso imeli veliko delovnih priložnosti, delo v poklicni šoli v Kranju me ni zadovoljilo, zato sem se odločila prijaviti za razpisano delovno mesto lektorja slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. V Prago sem odšla z navdušenjem, ki pa se je zelo hitro spremenilo v razočaranje. Lektorsko delo je bilo tedaj na žalost omejeno, saj v osemdesetih letih na praški slavistiki razen srbohrvaščine niso spodbujali majhnih južnoslovanskih jezikov, atmosfera v totalitarni družbi pa je bila zelo paranoidna in depresivna. Po drugi strani pa so bili to moji ustvarjalni začetki: prisiljena samota me je prisilila k dodatni refleksiji in – k pisanju. Začela sem pisati literarna besedila, predvsem poezijo. 

S praškim bivanjem so se začela moja bivanja v tujini. V Slovenijo sem se vrnila samo za nekaj let in kmalu zaprosila za Fulbrightovo štipendijo – za mesto na Columbijski univerzi v New Yorku. Srečanje z ameriško kulturo in delo na prestižni univerzi sta bila neverjetno bogata izkušnja, kar je še bolj spodbudilo mojo ustvarjalnost. 

Začetke slovenske državnosti sem spremljala z velikim navdušenjem, plebiscit o samostojnosti sem podpisala decembra 2000 v New Yorku. V devetdesetih letih sem se tudi zaradi grozeče vojne nevarnosti odločila, da bom živela z družino na Češkem. Nekaj let sem na začetku devetdesetih let preživela kot znanstvenica in strokovna sodelavka – slavistka na Slovanskem inštitutu Akademije znanosti v Pragi, potem pa sem šla za nekaj let kot lektorica na Jagelonsko univerzo v Krakov in na Univerzo v Nottinghamu. Po letih poučevanja po raznih univerzah po svetu sem se leta 2001 spet vrnila v Prago in se odločila, da bo ta končni kraj mojega prebivališča. Leta 2002 sem se prijavila za razpis na Oddelku za slavistiko na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi in postala predavateljica za slovensko književnost. Med tem sem v Ljubljani napravila doktorat in se nekaj let kasneje na Filozofski fakulteti v Brnu tudi habilitirala. Delo s študenti je bilo zame vedno intelektualno zelo spodbudno in napolnjujoče. Življenje v akademskem okolju – na praških slavističnih oddelkih, ki so tedaj zelo hitro spreminjali svojo usmeritev in programe – seveda ni bilo brez težav, slovenska književnost in slovenska kultura pa sta mi ostajali in vedno so bili tudi študenti, ki so hoteli vedeti zelo veliko ... 

Še vedno z veseljem posredujem znanja iz slovenske književnosti in kulture ter poskušam približati češkim študentom ne samo slovenska literarna dela, ampak tudi slovensko kulturo in jezik. Preprosto je to postalo moj način življenja, tako kot so bivši študenti napolnili krog mojih prijateljev in znancev v Pragi. V zadnjem letu se je moj položaj na katedri spremenil. Postala sem predstojnica Katedre za južnoslovanske in balkanistične študije na Filozofski fakulteti v Pragi. Funkcija me napolnjuje z dodatno odgovornostjo, hkrati pa mi daje tudi različne možnosti: skupaj s sodelavci sem se odločila spremeniti stare študijske programe. S tem pomagam tudi slovenščini na Filozofski fakulteti Karlove univerze, ki kar nekaj let ni imela dobrega položaja na katedri.

Še vedno tudi rada pišem: pesmi in prozo. Pred nekaj dnevi je izšel moj novi roman. Z veseljem se „gibljem“ med znanstvenim delom, predavanji in literarnim ustvarjanjem. Ne skrivam, da imam tako kot vsi, ki živijo v drugi kulturi, dve identiteti, vendar prav to je del moje usode, ki sem si jo sama izbrala. Distanca je včasih tudi osvobajajoča, saj spodbuja kritično mišljenje. Naj končam s Cankarjevimi besedami iz Tujcev: „Tako je bil – morda nehote in nezavedno – pretrgal vse vezi in zdaj je bil svoboden, sam svoj.“ Moja „emigracija“ je res moja duhovna izbira. V ozadju pa narašča eksistencialna zavezanost slovenskemu jeziku, sami sebi in svoji resnici.