Ko danes po petindvajsetih letih pogledamo nazaj in se zamislimo nad takratnim stanjem v Sloveniji, se nam porodi spoznanje, da so bili veliki in pomembni tisti dnevi in tedni. Stanje je bilo kaotično, stare strukture Jugoslavije so se rušile, inflacija je rastla iz dneva v dan, država je bila zadolžena do skrajnosti, delavci so stavkali, intelektualci zahtevali več svobode, komunistična partija Jugoslavije pa je z uvedbo sprememb hotela ohraniti oblast in enotnost države. Jugoslovanska armada se je čutila poklicano, da prepreči secesijo. Mi smo imeli le Teritorialno obrambo in ta je bila kot David proti Goljatu. Pa se je spet ponovila svetopisemska zgodba – zmagal je David. Okoliščine so bile take, da so se dogodki odvijali tako, kot so se. Vlada je razpisala plebiscit in slovenski narod se je odločil za NEODVISNOST. Mnogi zavedni Slovenci so zastavili svoj vpliv in požrtvovalnost ter izrazili silno potrebo po svobodi in neodvisnosti. Med temi bi rad omenil le tri velike narodnjake, ki so storili vse, seveda skupaj z drugimi, da je prišlo do razglasitve NEODVISNOSTI SLOVENIJE. Gospod Ivan Oman je ustanovil Kmečko zvezo v bran kmetskemu stanu in s tem pridobil okrog sebe ljudi, somišljenike, najbrž v glavnem kmete, ki so se postavili za svoje pravice. Imeli so zdravo kmečko pamet, kot se navadno reče. Druga sta bila dr. Jože Pučnik in Lojze Peterle. Seveda bi moral imenovati še veliko zaslužnih Slovencev, ki so prav tako kot ti mnogo prispevali k nastanku neodvisnosti. 

Kako pa so na nas Slovence, ki živimo na drugem koncu sveta, vplivali ti dogodki v zvezi z neodvisnostjo? Spremljali smo jih po poročilih in komentarjih prijateljev in znancev iz Buenos Airesa. Ker imamo več rojakov, ki živijo razpršeno po provinci, smo jim prinesli pole, da s podpisom podprejo plebiscit. Zanimanje je bilo veliko in od pričakovanja smo bili vsi vzhičeni, četudi nismo dobro vedeli, kam vse to pelje. Kakšno je tveganje, če se upremo Jugoslovanski ljudski armadi, ki je bila znana kot ena najmočnejših v Evropi? Pa je Bog poskrbel, da so naši ljudje stvar srečno pripeljali do cilja – da je zmagal David. Na daljavo se stvari vedno drugače vidijo kot pa od blizu in prav zato smo navdušeno podpirali Teritorialno obrambo v tej tako neenaki borbi in molili, da bi le-ta zmagala. Če danes pogledamo nazaj, se moramo kar čuditi, da se je vsa stvar tako lepo iztekla. JLA je imela moč Slovenijo spremeniti v prah. Po božji previdnosti je ni. Zato smo danes, ko gledamo na one dni, polne strahu, kaj bo, hvaležni Bogu za pomoč in vsem onim, ki so neposredno posegli v te dogodke. Mi od daleč nimamo dosti možnosti priskočiti na pomoč. Imamo pa na razpolago najmočnejše orožje, ki je molitev. Molili smo in bomo za svobodno in neodvisno Slovenijo. Tako nam Bog pomagaj!