Z devetnajstimi leti sem odšla iz Slovenije z željo po boljši izobrazbi in v upanju, da se izognem začaranemu krogu, imenovanem »diplomirani/magister/doktor nezaposleni«. Po končanem študiju ekonomije me je življenjska pot pripeljala v New York, kjer delam kot svetovalka za različne finančne institucije na področju strukturnih financ. Tako mineva že deseto leto, odkar spremljam Slovenijo prek oceana.

Zelo rada se vračam v Slovenijo, Slovenija bo vedno moj dom. Toda skrbi me dejstvo, da je kar četrtina (registriranih) mladih nezaposlena. Vsako leto je »beg možganov« večji in zdi se, da je to edina rešitev mladih, ki želijo delati, ustvarjati. Priložnosti in posluha za mlade strokovnjake v Sloveniji ni oziroma ga je zelo malo. Živimo v dobi kapitalizma, pa vendarle v tujini veljajo neka nenapisana pravila, kot so redna plača, plačevanje prispevkov in podpora delodajalca, medsebojno spoštovanje in predvsem dejstvo, da nam je vsem dana enaka priložnost ne glede na to, od kod si. 

Slovenija postaja vse bolj prepoznavna v svetu, menim, da gre največ zaslug za to našim športnikom. Upam, da bodo vodilni še naprej ali pa pospešeno vlagali v športnike in jim omogočali razvoj na najvišji ravni. Z njihovim uspehom in s tem še večjo prepoznavnostjo Slovenije v svetu se odpira domino učinek – pridobivanje pozornosti velesil in tujih vlagateljev, s katerimi se je treba povezovati in sodelovati. S tem se odpirajo nova delovna mesta in možnosti napredovanja. Svet je že nekaj časa globalna vas in zelo pomembno je, da se ta miselnost spodbuja na vsakem koraku. Slovenija tudi izvrstno napreduje na tehnološkem področju. V prihodnosti bi si želela, da bi se miselnost vodilnih osredotočila v razvoj mladih in da bi hkrati ob tem razmišljali, kako pripeljati znanje in izkušnje nas, otrok Slovenije,  nazaj v to majhno, a tako ljubo nam deželo.