Ottawa, december 1990: ni dolgo, kar sem se iz Marylanda pripeljala v Kanado, potem ko sem zaključila pogodbo na Washingtonovem kolidžu, na svoji drugi »postojanki« v ZDA po odhodu iz Slovenije poleti 1989. Moje najbližje jugoslovansko diplomatsko predstavništvo je bilo v ameriški prestolnici: tja sem jeseni 1990 odšla obnovit »rdeči« potni list, brez katerega ne bi mogla nikamor. Slovenski varnostnik na veleposlaništvu mi zaupno pove, da država razpada in da ne more reči kaj več, ker da imajo zidovi ušesa ... 

V Ottawi prijatelji ponudijo, da »gremo pogledat božične lučke« – zame bi to pomenilo, da se sprehodimo iz ene ulice v drugo, ampak ne, vozimo se z avtomobilom na vse strani mesta. Za konec mi prihranijo vzpetino nad Ottawsko reko, na kateri je kraljica Viktorija dala zgraditi kanadski parlament visoko na pečini, od koder je videti daleč na drugo stran v provinco Quebec. Ves čas poslušamo kanadsko radijsko postajo in sredi okrašenih neosrednjeveških zgradb vsi utihnemo: v poročilih napovedovalec sporoči, da je Slovenija na referendumu množično izglasovala neodvisnost. Temna noč in lučke in notranja svetloba: zgodovinski trenutek, solze, globoka pretresenost, ponos in radost in seveda tudi zaskrbljenost, kaj bo sprožila slovenska odločitev. 

Nazaj domov pridem na obisk šele poleti 1992. leta, ko se moj položaj z vizumi ustali in lahko mirneje potujem, čeprav še vedno z »rdečim« potnim listom države, ki je ni več. Vmes je bil junij 1991. leta in spremljanje dogajanj z druge strani oceana, med kanadskimi Slovenci pa vse večje zadovoljstvo in upanje, da bo vse tisto, zaradi česar so se izselili, morda postavljeno na glavo ...