Samostojna država Slovenija!

To so bile tisočletne sanje Slovencev. Generaciji, ki se je rodila takoj po prvi svetovni vojni, pa cilj in hotenje vse do ustanovitve samostojne države.

Ne morem pozabiti našega bolečega razočaranja, ko pod diktaturo generala Živkovića in kralja Aleksandra mi otroci nismo smeli peti slovenske himne, še manj pa nositi slovenske zastave. Pod zasedbo Italijanov in Nemcev med drugo svetovno vojno so umirali ali bili zaprti naši mladi intelektualci, ki so prvi dobili ves svoj pouk v slovenskih šolah in imeli diplome novoustanovljene ljubljanske univerze.

Ti dogodki so bili močen udarec našemu upanju, da bomo kdaj živeli v lastni državi.

Tudi polstoletno enoumje je povzročilo, da je izgubilo življenje mnogo mladih ljudi.

Toda v srcu je ostalo tleče upanje, da se Slovenija enkrat mora osamosvojiti. To naše upanje se je uresničilo pred petindvajsetimi leti.

Ne morem popisati svojih čustev, ko sem po televiziji videla po Ljubljani plapolati slovenske zastave, in ne svoje ganjenosti, ko sem videla korakati slovenske vojake.

Takrat sem bila tiskovna referentka Zedinjene Slovenije in sem morala slediti vsem dogajanjem v Sloveniji, kot sta vdor jugoslovanske vojske na njeno ozemlje in junaško zadržanje slovenskih vojakov. Priznam, da sem vedno imela solze v očeh, ko sem pisala ta poročila za tednik Svobodna Slovenija.

Podobe naše lepe zemlje po televiziji so me spomnile na slovenske matere, ki so umirale v Argentini. V zadnjih letih življenja so hodile po svojih slovenskih domovih in krajih, brez vsake obtožbe povzročiteljem našega prisiljenega bivanja v tujih deželah.

Praznovanje razglasitve svobodne slovenske države je dobilo neslutene oblike: v Argentini smo Slovenci ponovno zaživeli. Okolje, v katerem živimo, je bilo naenkrat posuto s slikami in letaki o osamosvojitvi. Po televiziji in radiu so se nenehno vrstili govori. Prilagam kronološki zapisnik našega delovanja v tistem času.

Še vedno spremljam dogajanja v mladi državi Sloveniji in zaupam v Božjo pomoč, da bomo Slovenci znali premagati težave, ki nas doletijo. S svojega sedanjega zornega kota še zlasti vidim, kako lepa je naša dežela, saj je zeleni biser v osrčju Evrope.

Slovenska zemlja bo ostala v slovenskih rokah, če jo bomo znali braniti in zanjo tudi kaj žrtvovati.