pisateljica in prevajalka / ZDA

Ko sem se leta 1993 preselila v Slovenijo, sem potegnila simbolično vzporednico: Slovenija je bila novorojena država – učila se je, kako se postaviti na noge in se umestiti v širši svet – in jaz sem bila novorojena Slovenka. Nisem imela spominov na dogodke pred nastankom neodvisne Slovenije, nisem imela spominov na domobrance in partizane, Jugoslavijo in Tita ali na desetdnevno vojno. Zame je bila Slovenija preprosto Slovenija. 

V tistih zgodnjih časih sem sebi odpuščala slovnične napake in kulturne nesporazume, Sloveniji pa njene zadrege, podredljive vlade, občasen odpor do tujcev, pomanjkanje navdihujoče retorike in nesposobnost, da bi sprejela razlike med svojimi ljudmi in jih s preseganjem naporne družinske zgodovine združila.  Slovenija bo vendar odrasla, dozorela, naučila se bo abecede, prav tako kot jaz. 

Kakšna je petindvajset let kasneje simbolična vzporednica med prišlekinjo, novo naseljenko in Slovenijo, novo državo? No, danes sem globoko v srednjih letih, Slovenija pa je bolj podobna mojim otrokom, rojenim sredi devetdesetih let: čudovita, pametna, zanimiva, ampak izgubljena v težavnem svetu, ki ga ni sama ustvarila, negotova glede lastne identitete in prihodnosti.  Tako kot otroke tudi Slovenijo opazujem z ljubeznijo in sočutjem, dala pa bi ji enak nasvet kot njim: oblikuj lastne vrednote in jih uresničuj, varuj svoje naravne vire, lepoto in ustvarjalnost, ne odloči se na podlagi strahu in odpri svoje srce tujcem tako, kakor si ga odprla zame.