kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani / Francija

Ali dejstvo, da živim tukaj že dvanajst let in da sem poročen s Slovenko in da imava otroka, zadostuje, da lahko imam Slovenijo za svojo domovino? Gotovo ne. Še posebej zato, ker nimam slovenskega državljanstva in če bi moral zapeti Zdravljico, bi moral utrditi kakšno kitico … Ampak vsako jesen pijem slovenski jabolčni sok iz jabolk, ki sem jih opazoval med zorenjem in jih nabiral; vsako zimo, ko sem odmetaval sneg pred svojo hišo, sem se potil skupaj s svojimi slovenskimi sosedi; in poleti, čeprav imam raje Sredozemsko morje svojega otroštva, sem se  pogosto kopal v Jadranskem morju v Izoli. V dvanajstih letih življenja v Sloveniji sem bil na več porokah, rojstvih in pogrebih kot v svojih petindvajsetih letih življenja v Franciji. Zadrževal sem solze, ko sem poslušal žalostne koroške pesmi na pogrebu človeka, s katerim sem igral šah in ki je imel mojo hčer rad tako kot svoje otroke.

Tudi sam sem postal “stric” po slovenski strani, preden sem postal francoski “oncle”. Zakaj sem ostal v Sloveniji? Lagal bi, če bi rekel, da zato, ker sem tako hotel. Življenje me je pripeljalo sem in tako je naneslo, da sem ostal. To je dežela moje žene, moje hčerke – torej je malo tudi moja. Kar zadeva ostalo, pa tisti del mene, ki ni od tukaj in ki ostaja v Franciji, se bolj, ko čas beži, bolj meša z literaturo.