pisatelj / Mehika

Lahko rečem, da me je v Slovenijo prineslo osebno zanimanje. Sem izjema, ki potrjuje pravilo: v to deželo me ni pripeljala nobena multinacionalka, pa tudi ljubezen ne. Prihajam iz dežele megalomanskih dimenzij in mojo simpatijo so takoj vzbudili velikost in proporci dežele po meri človeka. Čeprav bodo prihodnost Slovenije zaznamovali številni izzivi, jo vidim kot obetavno, če bo le znala dobro izkoristiti svoje naravne regionalne danosti.

Slovenija ima pred sabo še veliko dela; najprej bo morala pozabiti na tisto, za kar je prepričana, da so glavne značilnosti naroda, ki tukaj biva, značilnosti, ki so gotovo rezultat družbenih razmer, povezanih s preteklimi zgodovinskimi procesi. Ne verjamem, da je Slovenec po naravi nagnjen k odvisnosti, vendar pa mislim, da se boj za utrditev slovenskega naroda ne bo bil na parketu mednarodne politike, temveč na notranjem dvorišču, in da bo uspešen takrat, ko bo narod razglasil neodvisnost tudi od očetovskega modela države, ne da bi ga pri tem uničile čeri najslabših potez kapitalizma – ob ohranjanju vseh socialnih privilegijev, ki si jih je izboril z velikimi odrekanji v preteklosti, in ki temelji na dejavnejši in odgovornejši individualni pobudi.