Preveč pogosto se ponavljamo, da je nekaj narobe s sodobno mladino. Že stari Grki so pravili, da je nekaj narobe z mladino. Jaz mislim, da se stanje kaj bistveno ni poslabšalo. Je pa mogoče problem v tem, da je dandanašnja mladina malo preveč vodljiva. Mogoče preveč želimo določiti smernice, določiti, da moraš hoditi po točno določeni poti, da boš uspel. Premalo spodbujamo kreativnost. Ko je pouk v šolah, učenci poslušajo, učitelj govori. Podobno je na fakultetah. Praktično skoraj nobeden ne upa dvigniti roke in česa povedati, ker jih pogosto dobi po glavi. Mislim, da bi morali mlade bolj spodbujati, da so kreativni, da raziskujejo, da so pogumni, ampak da so hkrati še vedno delavni.

 

Gregor, star si dve leti manj kot naša država in si študent zadnjega letnika pravne fakultete,  kako vidiš Slovenijo?

Zadovoljen sem, da sem Slovenec, tega mi ni bilo nikoli težko priznati. Veliko dobrega in lepega je v naši državi. Kljub običajno negativnemu poročanju medijev nam gre še vedno precej dobro. Mogoče premalo poudarjamo pozitivne dogodke. Kot študent se dobro počutim v Sloveniji.  Prav tako država še vedno zagotavlja precej širok nabor zdravstvenih storitev. Me pa moti, da je politika preveč razdeljena na dve skrajni plati, ki velikokrat težko najdeta skupni jezik. Na slovenske zgodovinske dogodke še vedno gledamo preveč črno-belo. V javnosti je preveč izključujočih izjav, za katere smo pretirano dovzetni. Če se ne bi tako odzivali, bi bili tudi politiki primorani ravnati drugače, saj bi vedeli, da s populističnimi izjavami ne bodo vplivali na volivce.

 

Kako se to odraža v praksi? 

Ob vsebinskih razpravah, kot so npr. davčna reforma ali pokojninska zakonodaja, se vedno znova prepiramo o »komunistih in domobrancih«. Treba bi bilo iskati rešitev, ki je v danem trenutku najboljša za Slovenijo. Vsekakor nam manjka poglobljen objektiven uvid v zgodovino. Prvi korak za rešitev je, da se poslušamo in da vzpostavimo dialog. Tako bomo lažje razumeli drug drugega. Predvsem pa mora del odgovornosti za družbene probleme prevzeti vsak nase. Boljši kot bodo ljudje, boljša bo politika.

 

Kaj so ti starejši povedali o prejšnji državi?

Občutki so bili mešani, večinoma so se v njej dobro počutili. Po drugi svetovni vojni je bilo veliko optimizma, poleg tega je narode povezovala ideja skupnega uspešnega  gospodarskega in socialnega prostora. Pripovedovali so mi o velikih športnih prireditvah, na primer leta 1970 je bilo svetovno košarkarsko prvenstvo in leta 1984 zimske olimpijske igre v Sarajevu ter tudi o drugih  lepih  dogodkih. Nekateri so tarnali zaradi prikrajšanosti predvsem na verskem, kulturnem in tudi političnem področju. Če nisi bil prave politične barve, si stežka uspel. Veliko sem slišal tudi o tragičnih, krvavih spopadih po razpadu Jugoslavije.

 

Kako pa kot študent doživljaš današnjo Slovenijo?

Pri Slovencih je težava v tem, da naredimo stvari šele, ko smo v to prisiljeni. Pri tem mislim, da smo včasih preveč lagodni in da ubiramo bližnjice, ki pa se dolgoročno ne obnesejo. Moti me, da mnogi mislijo le na lastno kratkoročno korist, dolgoročna skupna korist pa se zanemarja. To je velika škoda za družbo. V imenu tega se bohotijo korupcija in škodljive posledice za državo. Ljudje se ne zavedajo, da večja ko bo skupna korist, več bodo dobili tudi posamezniki. Švicarji so na primer pred dvema letoma zavrnili dvig minimalne plače, ker so se zavedali, da takšne obremenitve njihovo gospodarstvo preprosto ne bi zmoglo. Slovenci pa smo ob približno enakem času zavrnili pokojninsko reformo, čeprav so vsi objektivni kazalci jasno kazali, da je nujno potrebna. Posledično se je znižala bonitetna ocena, dvignile so se obrestne mere, dve leti pozneje pa smo sprejeli skoraj enak predlog, vendar je škoda že nastala. Skratka, manjka kolektivni duh, v katerem bi se odločalo v skupno dobro. Borili smo se tudi proti varčevalnim ukrepom, šele ko nam jih je predstavil nekdo drug, v tem primeru EU, smo to sprejeli brez težav. Tudi pri fiskalnem pravilu je bilo tako, razprave so potekale nekaj let, a ko odloči EU, mi to sprejmemo. Žalostno je, da takšnih odločitev nismo sposobni sprejeti sami. Tu bi si želel spremembe. Da bi ljudstvo dalo prednost skupni dolgoročni koristi pred lastno kratkoročno. Po drugi strani pa me tudi moti, da prehitro in brez tehtnega premisleka sprejemamo ukrepe od EU. Dejstvo je, da gre za velik ekonomski trg in logično je, da so v ospredju ključne evropske države. Vprašanje je, koliko se ob sprejemanju odločitev upošteva manjše države, kot je naša. Nasploh bi morali biti bolj kritični do odločitev, več spraševati, ne le kimati, temveč sodelovati odločno, pogumno in konstruktivno ter pri  tem misliti in tudi jasno izražati državni interes Vsi sprejeti ukrepi seveda niso za vse države enako dobri.

 

Pa vendar znamo Slovenci stopiti skupaj, ko je treba. 

Res je. V težkih trenutkih, ob naravnih nesrečah na primer, vedno stopimo skupaj in si pomagamo. Rad bi, da bi to bila naša navada tudi pri drugih stvareh, ni nujno, da nas mora v enotnost prisiliti trojka ali pa narava. Želim si tudi, da bi vsak državljan več prispeval k širši družbeni koristi. Imamo tudi zelo solidne zakone, problem nastane pri izvajanju v praksi. Težava je v nas, vemo, da ne ravnamo prav, pa vseeno to naredimo. Očitno bi morala tu več narediti vzgoja, ki bi v nas že od malega privzgojila večjo družbeno odgovornost. Imeti v mislih le lastno korist, je pljuvanje v lastno skledo. Zaradi razbohotene korupcije moramo dalj časa delati za nižjo plačo in nižjo pokojnino ter tudi plačevati višje davke. Vendar se tega ljudje več kot očitno ne zavedajo. Mnogo več bi se moralo vlagati tudi v izobraževanje. Poučevanje o etiki in morali bi morala biti stalnica tako na osnovnih kot srednjih šolah. Dejstvo je, da smo Slovenci preveč podkupljivi, celo najbolj od vseh držav v EU in zato manj  zanimivi za tuje vlagatelje. Vse se začne pri povsem osnovnih zadevah, na primer pri zaposlovanju. Ker se pogosto zaposluje na podlagi osebnih poznanstev, je na delovnih mestih preveč nekompetentnih oseb. Kot bodoči pravnik opažam tudi, da smo Slovenci preveč prepirljivi in preveč odločitev prepuščamo sodiščem. Mogoče to izhaja iz zgodovine, stalno smo se namreč počutili ogrožene. Vsekakor bi lahko več stvari rešili sami brez posrednikov. Japonska, na primer, ima na 100.000 prebivalcev v povprečju dva sodnika, Slovenija pa kar 50.

 

Naši največji dosežki v 25 letih?

Že sama neodvisnost je velik dosežek. Ločili smo se od prejšnjega sistema, sprejeli smo ustavno demokracijo, načeli spoštovanja človekovih pravic in delitve oblasti. Mogoče se nam danes to zdi samoumevno, vendar ne dolgo nazaj naši starši in stari starši niso niti sanjali o tem, kar včasih premalo poudarjamo. Imamo svobodne volitve, imamo večstrankarski sistem, svobodo govora, ki se je v tem času zelo razvila. Velik dosežek države je vsekakor vstop v mednarodno skupnost, smo člani VS OZN, Sveta Evrope, EU, Nata in številnih drugih institucij, sprejeli smo precej mednarodnih aktov.

 

Pa slabosti?

Večina jih pravzaprav izvira iz teh dveh ključnih prelomnic, osamosvojitve in vstopa v EU. Že dolgo nas tepe nepopolna tranzicija. Nekako se ne moremo zediniti glede prejšnjega sistema. Prav tako imamo težave s prilaganjem na EU in hkratnim ohranjanjem lastne identitete na drugi strani.

 

Kako pa se kot Slovenec počutiš, ko greš v tujino?

Ponosno povem, da sem Slovenec. Velikokrat se jezim na medije, ki preveč poročajo o negativnih rečeh in premalo o lepih. Slovenija je zelo lepa dežela. Kljub majhnosti smo zelo raznoliki in uspešni na številnih področjih. Nikoli nisem imel občutka, da mi gre slabo, kljub krizi, smo še vedno precej socialna država. Tujcu bi pojasnil, da smo na zemljevidu res majhni, a hkrati srečamo toliko elementov različnosti kot v redko kateri mnogo večji državi. Rekel bi mu tudi, da smo delavni, dobro izobraženi, da govorimo tuje jezike, pa tudi, da imamo odlično geografsko lego. 

 

Kaj pa želena predstava o državi?

Slovenijo bi si želel predstavljati kot vzhodno Švico, kot nekakšen most med vzhodom in zahod. Zahodne države so nas dolgo cenile kot najbolj razvito državo na Balkanu, ki ga obenem poznamo dosti bolj kot Evropa in v tem smislu  lahko služimo kot most, kot nekakšen logistični center.  Zdi se mi, da se preveč trudimo, da bi bili uspešni na preveč področjih, bolje bi bilo, da se lotimo manj projektov in teh bolj učinkovito. Na primer utopično bi bilo pričakovati, da bi imeli Slovenija najmočnejši avtomobilski koncern, lahko pa bi izdelovali posamezne dele za velike sisteme, razvijali ideje, tehnološke rešitve. Lahko bi imeli najboljšo univerzo v EU, lahko bi imeli na primer center za razvijanje idej – start-upov, tu nas zelo cenijo, smo inovativni.. Žal pozabljamo na številna naravna bogastva, na primer na les. V lesni industriji imamo še veliko rezerve. Pa v politiki tudi - zaradi svoje lege bi lahko Slovenija bila tudi nekakšen arbitražni center.

 

Slovenci smo glede na število prebivalcev izjemno uspešni v športu. Kako to razlagaš? 

Šport te usmeri v določen cilj. Ko imaš jasno določene želje, veliko lažje pozabiš na vse ostalo, kar bi te lahko pri tem oviralo. Pri športu moraš biti enoten in tam res ni prostora za zamere in politiko. Dobro bi bilo, da bi se tudi drugih stvari lotili na podoben način. Uspešni smo tudi zato, ker se zavedamo svoje majhnosti in hočemo svetu pokazati, ne samo da obstajamo, temveč tudi, da veliko zmoremo. 

 

Kakšna se ti zdi pa tvoja generacija? 

Dokaj optimistična. Zavedamo se, da je uspeh odvisen od nas samih, vemo, da več kot znaš, več veljaš. Mladi imamo radi izzive, dojeli smo, da je študij osnova in da je treba vlagati vase.  Radi imamo razprave in kritično razmišljanje. Vemo tudi že, da so vse stvari zelo relativne. Radovedni smo in se sprašujemo, kako deluje ta svet.

 

Kakšna bo po tvojem mnenju Slovenija čez 25 let?

Malo me je strah, da se bomo izgubili v sivini moderne Evrope. A me pri tem tolaži misel, da bomo, kot se je zgodilo ob pomembnih zgodovinskih dogodkih, ko nam bo voda tekla v grlo, spet stopili skupaj. Želim si, da bi bili zaupanja vredna država, da bi imeli verodostojno javno upravo, šolstvo, zdravstvo in tudi stabilen bančni sistem.

 

Kako pa bi kot PV nagovoril državljane Slovenije ob prazniku osamosvojitve?

Nagovoril bi jih, da naj izkoristijo svoje sposobnosti in razvijajo svoje talente. Naj ne tarnajo samo, temveč da naj tudi samoiniciativno poskušajo spremeniti, kar menijo, da je slabo. Premalo se zavedamo, kako malo je treba včasih storiti, da se stvari spremenijo na bolje. Ravno zaradi odločnosti in poguma določenih posameznikov je Slovenija danes že skoraj 25 let samostojna država. Hkrati bi skušal pridobiti njihovo zaupanje, jih prepričati, da država dela dobro in okrepiti verodostojnost državnih institucij. Kako bomo prepričali ostale naj nam zaupajo, če niti sami ne verjamemo v lastno državo?